Mikrosporija je glivična bolezen, ki povzroča bolezenske znake na koži in dlaki tako mačk in psov kot tudi ljudi. Bolezen ni zelo nevarna in lahko mine sama od sebe, vendar ima poseben pomen zaradi možnega prenosa iz živali na ljudi. Zato je za vse skrbnike živali pomembno, da poznajo znake, poti prenosa okužbe in tudi način zdravljenja mikrosporije.
Bolezen povzroča več vrst gliv, pri nas pa so za mačke najpomembnejše Microsporum canis, Microsporum gypseum in Trichophyton mentagrophytes. Za najpomembnejšega povzročitelja mikrosporije pri mačkah velja M. canis. To glivico namreč največkrat najdemo na prizadetih živalih oz. v življenjskem okolju okuženih živali. Spore glivic se širijo v okolico, kjer lahko preživijo tudi več kot osemnajst mesecev. Znano je, da so mačke lahko prenašalke, čeprav ne kažejo nobenih znakov bolezni, hkrati pa širijo kužne klice v okolje in na druge živali ter na človeka. Mikrosporija je na seznamu bolezni, proti katerim moramo ukrepati po Zakonu v veterinarstvu – potrebna je torej mikološka indentifikacija povzročitelja!
Mikrosporija se največkrat prenaša z neposrednim stikom živali s sporami glivic. Spore pa najdemo na okuženi živali, na okuženi opremi za nego ali krtačah, velika koncentracija spor pa je lahko tudi na mestih, kjer se zbira večje število živali oz. na mestih, kjer se živali gibljejo. Glede na dejstvo, da lahko spore povzročiteljev mikrosporije preživijo precej dolgo, se lahko naša žival okuži z mikrosporijo tako rekoč povsod, kjer so druge živali. Na srečo pa ima večina zdravih, odraslih mačk že nekaj naravne odpornosti proti tem glivicam, zato jih tudi ob stiku z njimi, večina ne pokaže znakov bolezni. Najpogosteje se znaki okužbe pokažejo pri mladih mačkah oz. pri mačkah z oslabelim imunskim sistemom.
Znaki, ki jih lastnik lahko opazi, so: okrogla žarišča z močnejšim vnetnim robom, luščenje kože ali izpadanje dlake. Spremembe se torej pojavljajo na koži, dlaki in na krempljih. Na spremenjenih mestih se dlaka lomi, štrli ali pa popolnoma odpade. Na koži nastanejo lokalne okrogle lezije, ki so čisto brez dlak (alopecija). Nastajajo gola mesta, ki lahko zajamejo vso površino kože. Na koži okuženih živali se lahko pojavijo tudi sivo-bele luske. Pri mladičih se spremembe pojavljajo po obraznem delu glave (okrog oči, po smrčku) in po tačkah, kar je verjetno posledica okužbe od matere pri pitju mleka. Navadno zbolijo vsi mladiči v leglu. Lezije so pri psih in mačkah lokalizirane predvsem po glavi in vratu.
V primeru suma na mikrosporijo je pomembno omejiti gibanje okuženih živali. Bolezen veterinar diagnosticira na podlagi pregleda živali z Woodovo lučjo. Žarišča v zatemnjenem prostoru pod W. lučjo fluorescirajo zelenkasto. Ker pa vsi sevi ne fluorescirajo, je za potrditev oz. ovržbo suma na mikrosporijo potrebno vzeti tudi vzorec dlak obolele živali. Vzorec pošljemo v laboratorij, kjer mikološko identificirajo povzročitelja. Mikroskopska preiskava dlak, ki se jo opravimo že na kliniki je uspešna le v 40-70%, pod mikroskopom pa iščemo polomljene dlake, ki imajo večji premer ter so debelejše in neravnih robov, kot večina dlak v preparatu.
Lezije zdravimo sistemsko s tabletami, lokalno pa z lokalnimi antimikotičnimi preparati. Sistemsko in lokalno zdravljenje je potrebno še 2-4 tedne po prenehanju kliničnih znakov oz. po negativnih mikoloških izvidih. Zdravljenje lahko traja 1-3 mesece.
