Kaj pravzaprav pomenita izraza bruhanje in driska?
Bruhanje in driska se pri naših ljubljenčkih pojavljata razmeroma pogosto. Kažeta se kot blagi težavi, ali kot resno stanje, pri katerem je žival močno splošno prizadeta. Ne gre za bolezen, ampak za bolezenski znak.
O bruhanju govorimo, kadar gre za refleksno, aktivno vračanje želodčne vsebine skozi usta. Pri tem moramo bruhanje razlikovati od pojava, imenovanega regurgitacija, ko žival skozi usta pasivno izloča neprebavljeno hrano iz požiralnika.
Driska nastopi, kadar je prizadeta normalna funkcija črevesja; to pomeni, da je moteno vsrkavanje hranilnih snovi in tekočine ali/in povečano izločanje tekočine v prebavno cev. Moteno pasažo skozi steno črevesja spremlja izrazitejše gibanje prebavil in pospešeno prehajanje tekočine skozi prebavila.
Kakšni so prvi znaki bruhanja in driske, ki jih opazi lastnik?
Ker živali običajno pojedo različne stvari iz okolice (tudi tiste, ki niso namenjene prehranjevanju), je bruhanje neke vrste zaščitni mehanizem pred vsrkanjem strupenih snovi v telo.
Lastnik pred bruhanjem ponavadi opazi prekomerno izločanje sline, ki nastopi zaradi občutka slabosti. Nato pride do močnega krčenja trebušnih mišic, ki mu sledi izločanje želodčne vsebine – trava, hrana, tekočina, žolč, slina ali kri.
Drisko navadno spremlja poleg slabšega razpoloženja še brbotanje po trebuščku, nemir in nehotno puščanje večjih ali manjših količin vodenega, redkejšega, sluzastega ali s krvjo obarvanega blata. Običajno se živalim tako mudi na stranišče, da opravijo svojo potrebo v stanovanju in ne v svojem stranišču oz. na sprehodu.
ČRNO BLATO JE ZNAK RESNIH OBOLENJ PREBAVIL.
Kaj lahko v tem primeru lastniki naredite sami?
Pri živalih, ki bruhajo ali/in driskajo manj kot 24 ur in so pri tem: živahne, zdrave in imajo ohranjen apetit, običajno svetujemo, da jih postite običajno 12 do 24 ur. Nato jim za nekaj dni ponudite dietno hrano: uporabite že komercialno pripravljene diete, ali pa sami pripravte dieto, sestavljeno iz do sluzi razkuhanega riža, kuhanega belega piščančjega mesa ali ribe, nemastne skute, pri tem pa naj imajo živali na voljo svežo vodo v manjših količinah. Po dieti naj, če se driska in bruhanje umiri, postopoma preidejo na redno prehrano.
Kakšni pa so znaki hujšega problema?
V primeru, če se bruhanje ali driska kljub postu in dieti ne umiri, je potrebno žival odpeljati k veterinarju. Če torej traja takšno stanje dalj časa, lahko žival shujša, postane neživahna, pobita, zaradi izgube tekočine dehidrirana, kar običajno opazimo na sluznicah, ki postanejo suhe in lepljive. Zlasti pozorni morate biti lastniki pri mladičkih, ki dehidrirajo veliko hitreje kot odrasle živali. Pozorni bodite tudi na prisotnost krvi v izbruhani vsebini oz. na prisotnost sveže krvi v blatu oz. če je blato črne barve, kar lahko kaže na notranje krvavitve.
Kaj naredi veterinar, ko mu lastnik pripelje žival, ki bruha oz. ima drisko?
Najprej veterinar zastavi lastniku nekaj vprašanj:
- ali je žival pojedla neobičajno (npr. pokvarjeno, premastno, mrhovino, gnoj, ) hrano oz., če so nenadoma spremenili njeno hrano,
- ali je žival živahna,
- ali so opazili kaj nenavadnega v blatu oz. v izbruhani vsebini (kot na primer: zajedavce, kri, sluz),
- ali se bruhanje in driska pojavljata v intervalih, med katerimi so stanja izboljšanja, kmalu pa se zopet pojavijo težave,
- ali ima žival dostop do nevarnih snovi (zdravila, različni strupi: npr. strup za polže, podgane…).
Po izčrpni anamnezi veterinar opravi dosleden klinični pregled ter nadaljnje preiskave, s katerimi skuša poiskati vzrok za nastalo težavo.
Običajno najprej opravimo preiskavo iztrebkov, s katero skušamo ugotoviti prisotnost zajedavcev ali bakterij. Nato sledijo osnovne laboratorijske preiskave krvi: ugotovljanje prisotnosti infekcije ter vpletenost drugih organov, kot so jetra, ledvici in trebušna slinavka… Po potrebi opravimo še druge zahtevnejše preiskave; rentgensko slikanje s konttrastnimi sredstvi in brez njih, ultrazvočna preiskava endoskopija (pri kateri uvedemo sondo – kamero v želodec ali črevo in s pomočjo posebnih prijemalk vzamemo vzorec tkiva za preiskavo ali npr. izvlečemo manjši tujek) ter diagnostična operacija trebušne votline.
Kakšno pa je zdravljenje težjih primerov?
Zdravljenje je običajno odvisno od vzroka težave. Za preprečevanje dehidracije mora žival dobiti dovolj tekočine (če ne pije ali je močno dehidrirana, jo nadomestimo z infuzijo). Če je vzrok nastalim težavam infekcija, potem zdravimo z ustreznimi antibiotiki.
V primeru, da ugotovimo zajedavce, jih odpravljamo z ustreznimi pripravki (pri tem je potrebno omeniti, da redno odpravljajte notranje zajedavce vsaj 2 do 3 krat letno). Če je vzrok v nastali težavi neustrezna prehrana, živalim zagotovimo ustrezno dieto.
V primeru, da je vzrok sistemsko obolenje, se po pogovoru z vami posvetujemo o nadaljnjih možnostih zdravljenja.
