Ljubezen do živali, žal, ni tudi porok za znanje in vedenje o pravilnem ravnanju z našim hišnim ljubljenčkom. Tako se nemalokrat zgodi, da psi postanejo pravi tirani, muca raje kot v mačje stranišče lula na posteljo, zajček postaja vse bolj agresiven, naši živčki pa vse bolj napeti in vsi dobronamerni vzgojni ukrepi so zaman.
Na žalost se mnogo ljudi v svoji nemoči odloči za "odstranitev" živali, večina pa pri tem niti ne pomisli, da gre za težave, ki so pogosto, roko na srce, posledica našega nepravilnega ravnanja in napačne vzgoje. Vzrok za "neprimerno" obnašanje naše živalce je lahko tudi bolezen. Veterinarski pregled lahko potrdi ali izključi bolezen kot vzrok za nastanek vedenjskih težav in če vzrok nezaželenemu vedenju našega ljubljenčka ni bolezensko stanje, bo na mestu obisk pri vedenjskem terapevtu.
Posvet s terapevtom navadno traja dlje kot običajen pregled pri veterinarju, saj temelji predvsem na izčrpnem pogovoru, v katerem naj bi skrbnik živali terapevtu natančno opisal vedenje, ki ga moti, okoliščine v katerih do takega vedenja pride in kdaj se je le to prvič pojavilo. Zelo pomembna je tudi informacija o odzivu samega skrbnika na težave.
Da bi terapevt resnično našel srčiko problema in znal pravilno svetovati, pa se mora seznaniti tudi s siceršnjim dnevnim ritmom živali ter izvedeti čim več o odnosu ostalih družinskih članov do hišnega ljubljenčka.
Če imate težave s psičkom, bo najbolje, da ga na razgovor vzamete s sabo, saj bo imel tako terapevt možnost neposrednega opazovanja odnosa med vami in psom. Muce in ostala živalska druščina pa se na odhod iz varnega zavetja doma navadno ne odzivajo prav dobro, zato je morda bolje, da jih ob obisku terapevta pustimo doma in jim prihranimo dodaten stres, sami pa se na razgovor temeljito pripravimo.
Terapevt bo na podlagi vseh podanih dejstev lahko ugotovil vzrok težav in predpisal ustrezno terapijo oziroma postopek "zdravljenja", uspeh terapije pa bo v največji meri odvisen od nas samih. Če si bomo resnično vzeli čas in se posvetili zastavljeni nalogi ter bomo z živaljo ravnali tako, kot nam je bilo svetovano, bo terapija zagotovo obrodila sadove. Pomembno je, da pomagajo odpravljati nezaželeno vedenje tudi ostali družinski člani, pripravljeni pa moramo biti tudi na spreminjanje naših lastnih vzorcev. Nestrpnost nikakor ni na mestu in težave kar čez noč zagotovo ne bodo izginile, proces je lahko dolgotrajen, vendar so obresti bogate. Upoštevanje treh zlatih pravil: potrpežljivost, doslednost in pohvala, ki so zelo pomembna tudi pri vzgoji naših hišnih ljubljenčkov, je vsekakor na mestu.
Opozoriti pa velja tudi na vedenje, ki za nas morda niti ni moteče, pa je vendarle posledica psihičnega pretresa živali. Tipičen primer je cviljenje psička ob našem odhodu od doma.
Če bi se psiček na naš odhod odzval z iztrebljanjem v stanovanju ali celo z uničevanjem pohištva in raznih predmetov, bi nas to še kako motilo ter bi želeli to njegovo vedenje čimprej odpraviti. Kadar pa psiček ob našem odhodu le cvili in tuli, nas to ne moti in navadno se potolažimo z mislijo, da ga bo že minilo. Zavedati pa se moramo, da je v vsakem primeru to obnašanje posledica hudega stresa in da je žival potrebna pomoči.
Vsekakor pa moramo upoštevati tudi okolico v kateri živimo. Vsi si želimo, da bi živeli v prijetnem sožitju in da bi nas in naše živali okolica dobro sprejemala. Nikar si ne domišljajmo, da stvari, ki za nas niso moteče, kot take sprejema tudi okolica. Če naš pes skače na mimoidoče in oblaja vsakega soseda, to zagotovo ni sprejemljivo, pa čeprav morda nas ne moti, našemu psu pa je celo v veselje.
Karla B. Rihtaršič

(članek objavljen v Naši ženi v rubriki "Radi jih imamo", junija 2002)

<- nazaj